prostor slovesa in spomina s pogledom na neskončni horizont morja
Pokopališče kot obredni prostor poslavljanja, kot tihi prostor žalovanja in kot prostor spomina, je zasnovano z idejo o vstopanju v gozd in odpiranju proti morju. Prostor pokopališča določajo kontrastna razmerja med odprtim in zaprtim, med svetlim in temnim, med tukajšnjim in onostranskim. Drevje med grobnimi polji pooseblja sveti gaj. Vanj so vstavljene čiste, jasne ploskve grobnih polj.
Gozdno pokopališče z zasnovo izkazuje svojo dvojno naravo: zgrajeno je kot niz zamejenih grobnih polj, “manjših pokopališč”, ki se v terasah nizajo nad poslovilnim objektom po pobočju navzgor. Posamezne intimnejše enote, povezuje obredna pot, ki je zaradi njihove zaprtosti obenem lahko tudi parkovna pot, vpeta v mrežo javnih poti.
Zasnova izkoristi relief kot potencial za ločenost prostora slovesa in prostora spomina od servisnega dela in prometa; izkoristi relief in obstoječo mrežo poti za dostopnost do prostora slovesa in nujno dolžino pocesne poti za ritem sprevoda ter vpetost pokopališča v življenje, ob hkratno jasni prepoznavnosti pokopališča kot posebnega prostora, prostora slovesa, žalovanja, spomina in premišljevanja, pri čemer obstoječi gozd izkoristi kot nastavek za oblikovanje meje prostora spomina.
