prostor spomina na prehodu med vertikalami gozda in brezmejnostjo horizonta
Pokopališče kot prostor spomina in obredni prostor poslavljanja, tako prostor skupnosti kot tihi prostor kontemplacije, je zasnovano na prehodu med vertikalami gozda in brezmejnostjo horizonta. Prostor pokopališča določajo kontrastna razmerja in prehajanje med odprtim in zaprtim, med svetlim in temnim, med tukajšnjim in onostranskim.
Umeščeno je na izjemno lokacijo, na greben nad osrednjim delom Ankarana, nad modernistično cerkvijo sv. Nikolaja ob Oljčni poti iz katere se odpirajo pogledi na Tržaški zaliv in slovensko Istro. Prav zaradi svoje izjemne lege je bilo zemljišče prvotno prepuščeno komercialni gradnji, a po protestih lokalne skupnosti ponovno namenjeno pokopališču. Ankaran ni imel primernega prostora za slovo od pokojnih, zato pomeni novo pokopališče enega glavnih javnih prostorov lokalne skupnosti, tako v funkcionalnem kot simbolnem smislu.
Gozdno pokopališče z zasnovo izkazuje svojo dvojno naravo. Po eni strani deluje kot prosto prehoden parkovni gozd namenjen sprehodom in kontemplaciji, po drugi pa kot niz zamejenih grobnih polj, manjših pokopališč, ki se v terasah nizajo po pobočju nad poslovilnim objektom. Relief je geometriziran v pet teras, ki se zaradi navezave na obstoječi teren pahljačasto razpirajo. Na prvi terasi se nahaja poslovilni objekt do katerega se povzpnemo po položni klančini. Na naslednjih treh terasah so umeščena obzidana grobna polja, na zadnji najvišji pa prostor za raztros. Posamezne intimnejše prostore povezuje serpentinasta obredna pot vpeta v mrežo gozdnih poti povezanih s središčem Ankarana. Vzdolž poti se odvijajo procesi poslavljanja, žalovanja, spominjanja in premišljevanja, pa tudi druženja in srečevanja. Premišljena dramaturgija arhitekturnih in krajinskih elementov, ki se nizajo ob poti, poglede obiskovalca izmenično usmerja vzdolž terena med vertikale gozda in pravokotno na teren proti morju, v to nedoumljivo razsežnost, ki se na horizontu spaja z nebom.
Poslovilni objekt je prislonjen ob gozdni rob in izmaknjen stavbni masi cerkve kar omogoča neovirano odpiranje pogledov na horizont. Sestavljajo ga trije ambienti. Vhodna ploščad s klopjo kot prostor vstopanja odprt na horizont, mrliška celica kot introvertiran prostor žalovanja osvetljen z zenitalno svetlobo in pokrit prostor poslavljanja, ločen od mrliške celice z zelenim atrijem ter preko vodnega zrcala odprt v globino gozda. S svojo longitudinalno zasnovo dolgih zidov vzporednih s terenom, ki jih pokriva lebdeča ravna streha, se navezuje na strukturo pokopaliških zidov. V zalednem introvertiranem volumnu se nahajajo servisni prostori s shrambo, sanitarijami in čajno kuhinjo. Lega in prehoden značaj poslovilnega objekta zaznamujeta začetek obredne poti in prehod iz javnega v prostor spomina.
Zasnova grobnih polj izhaja iz interpretacije tradicionalnih primorskih obzidanih pokopališč, ki jih najdemo v bližini Ankarana, v Lovranu, Bertokih in Starih Miljah. Grobna polja obdaja nizek zid, ki je na vhodu prekinjen z višjim žarnim zidom. Poleg niš v žarnem zidu se v notranjost grobnih polj nahajajo talni krstni in talni žarni grobovi z nagrobniki usmerjenimi proti vhodu, s horizontom v ozadju. Najvišje grobno polje s prostorom za raztros je dvovišinsko in obdano s striženo živo mejo. Zgornji nivo je zamejen s tanko linijo opornega zidu, s katerega pogrebnik trosi pepel v navidezno neskončnost. Skupno se na pokopališču nahaja 110 talnih krstnih grobov, 246 talnih žarnih grobov, 180 žarnih niš in 272 mest za raztros.
Vsi arhitekturni elementi materialno izhajajo iz barv in tekstur lokacije. Med masivnimi pranimi betonskimi zidovi v zemeljski barvi flišnih plasti izstopajo žarni zidovi iz brušenega betona, medtem ko svetla povezovalna pot lebdi nad terenom. Posamezni poudarki in funkcionalni elementi so iz lokalnega kraškega apnenca, lesa in kovine.
Pokopališče Ankaran s sodobnim pristopom k pokopališču kot delu prosto prehodnega, vsem dostopnega parkovnega gozda, transformira tradicionalno predstavo o prostoru pokopališča kot mesta mrtvih v metaforo skupnosti.























fotografije: Ana Skobe