Avtor: Mina

Objekt tržnice prostorsko predstavlja zaključek longitudinalne parcelacije vrtov med Glavnim trgom in Meškovo ulico – prehod iz drobnega merila servisnih objektov med vrtovi proti višjim objektom prislonjenim na mestno obzidje. Zasnova ohranja odprti pogled na glavno mestno dominanto – zvonik cerkve sv. Elizabete. Ustvari se celodnevno živahen javni prostor z najrazličnejšimi javnimi dogodki in gostinsko ponudbo.

Tržnica sestavljena iz dveh nizkih paviljonov in lebdeče ravne strehe išče pravo mero med členitvijo mestnega parterja in enovitostjo strešne ploskve. Streha ima dvojni značaj – zgoraj kot zelena streha in spodaj kot usmerjevalec pogledov.
Fleksibilna fasada prodajnih paviljonov se odpira na vse strani in omogoča raznolike scenarije uporabe.
Tržnica kot lesen pasiven objekt služi ohranjanju naravne in biotske raznovrstnosti ter prezentaciji in promociji urbane samooskrbe.

Urbana prenova Slovenj Gradca obsega aktiviranje roba srednjeveškega mesta, nadgraditev sistema javnih površin v merilu človeka in zasaditev novega obodnega mestnega parka. Upoštevana so ključna vodila za oblikovanje mesta za ljudi po Gehlu: mesto v merilu človeka, mesto aktivnih robov in mesto prijetno za hojo in kolesarjenje.

V novi talni ureditvi Glavnega trga se smiselno prepletajo vzdložne in prečne povezave in trg definirajo kot glavni javni prostor mesta. Merilo človeka se doseže s členitvijo javnih prostorov na mikroambiente z različnimi programi. Nekdanje pragove se interpretira v tlaku in tako uravnoteži longitudinalnost trga z njegovo prečno geometrijo. Pred pomembnejšimi objekti se oblikuje urbane preproge, ki lijakast trg členijo v niz različnih vozlišč aktivnosti, urbane opreme in skulptur.

Pokopališče kot prostor spomina in obredni prostor poslavljanja, tako prostor skupnosti kot tihi prostor kontemplacije, je zasnovano na prehodu med vertikalami gozda in brezmejnostjo horizonta. Prostor pokopališča določajo kontrastna razmerja in prehajanje med odprtim in zaprtim, med svetlim in temnim, med tukajšnjim in onostranskim.
Umeščeno je na izjemno lokacijo, na greben nad osrednjim delom Ankarana, nad modernistično cerkvijo sv. Nikolaja ob Oljčni poti iz katere se odpirajo pogledi na Tržaški zaliv in slovensko Istro. Prav zaradi svoje izjemne lege je bilo zemljišče prvotno prepuščeno komercialni gradnji, a po protestih lokalne skupnosti ponovno namenjeno pokopališču. Ankaran ni imel primernega prostora za slovo od pokojnih, zato pomeni novo pokopališče enega glavnih javnih prostorov lokalne skupnosti, tako v funkcionalnem kot simbolnem smislu.

Gozdno pokopališče z zasnovo izkazuje svojo dvojno naravo. Po eni strani deluje kot prosto prehoden parkovni gozd namenjen sprehodom in kontemplaciji, po drugi pa kot niz zamejenih grobnih polj, manjših pokopališč, ki se v terasah nizajo po pobočju nad poslovilnim objektom. Relief je geometriziran v pet teras, ki se zaradi navezave na obstoječi teren pahljačasto razpirajo. Na prvi terasi se nahaja poslovilni objekt do katerega se povzpnemo po položni klančini. Na naslednjih treh terasah so umeščena obzidana grobna polja, na zadnji najvišji pa prostor za raztros. Posamezne intimnejše prostore povezuje serpentinasta obredna pot vpeta v mrežo gozdnih poti povezanih s središčem Ankarana. Vzdolž poti se odvijajo procesi poslavljanja, žalovanja, spominjanja in premišljevanja, pa tudi druženja in srečevanja. Premišljena dramaturgija arhitekturnih in krajinskih elementov, ki se nizajo ob poti, poglede obiskovalca izmenično usmerja vzdolž terena med vertikale gozda in pravokotno na teren proti morju, v to nedoumljivo razsežnost, ki se na horizontu spaja z nebom.

Poslovilni objekt je prislonjen ob gozdni rob in izmaknjen stavbni masi cerkve kar omogoča neovirano odpiranje pogledov na horizont. Sestavljajo ga trije ambienti. Vhodna ploščad s klopjo kot prostor vstopanja odprt na horizont, mrliška celica kot introvertiran prostor žalovanja osvetljen z zenitalno svetlobo in pokrit prostor poslavljanja, ločen od mrliške celice z zelenim atrijem ter preko vodnega zrcala odprt v globino gozda. S svojo longitudinalno zasnovo dolgih zidov vzporednih s terenom, ki jih pokriva lebdeča ravna streha, se navezuje na strukturo pokopaliških zidov. V zalednem introvertiranem volumnu se nahajajo servisni prostori s shrambo, sanitarijami in čajno kuhinjo. Lega in prehoden značaj poslovilnega objekta zaznamujeta začetek obredne poti in prehod iz javnega v prostor spomina.

Zasnova grobnih polj izhaja iz interpretacije tradicionalnih primorskih obzidanih pokopališč, ki jih najdemo v bližini Ankarana, v Lovranu, Bertokih in Starih Miljah. Grobna polja obdaja nizek zid, ki je na vhodu prekinjen z višjim žarnim zidom. Poleg niš v žarnem zidu se v notranjost grobnih polj nahajajo talni krstni in talni žarni grobovi z nagrobniki usmerjenimi proti vhodu, s horizontom v ozadju. Najvišje grobno polje s prostorom za raztros je dvovišinsko in obdano s striženo živo mejo. Zgornji nivo je zamejen s tanko linijo opornega zidu, s katerega pogrebnik trosi pepel v navidezno neskončnost. Skupno se na pokopališču nahaja 110 talnih krstnih grobov, 246 talnih žarnih grobov, 180 žarnih niš in 272 mest za raztros.

Vsi arhitekturni elementi materialno izhajajo iz barv in tekstur lokacije. Med masivnimi pranimi betonskimi zidovi v zemeljski barvi flišnih plasti izstopajo žarni zidovi iz brušenega betona, medtem ko svetla povezovalna pot lebdi nad terenom. Posamezni poudarki in funkcionalni elementi so iz lokalnega kraškega apnenca, lesa in kovine.

Pokopališče Ankaran s sodobnim pristopom k pokopališču kot delu prosto prehodnega, vsem dostopnega parkovnega gozda, transformira tradicionalno predstavo o prostoru pokopališča kot mesta mrtvih v metaforo skupnosti.

Prostorska zasnova sodne palače izhaja iz treh tipoloških enot, ki se povežejo v novo celoto: sodni stolp, pisarniška lamela in parkovni pavilijon. Razširjena pasaža v pritličju objekta pokriva predprostor vhodnega halla iz katerega se javnost dvigne na nivo razpravnih dvoran. Njihova organizacija v razgiban vertikalni volumen sodnega stolpa omogoča razvoj vertikalnega halla sodne palače z večvišinskimi medprostori in čakalnicami dvoran orientiranimi na park in mestno središče z Ljubljanskim gradom. Sodni stolp postane nov reprezentančni javni prostor mesta.

Obsežen pisarniški program je nanizan v dvostrano lamelo, ki sledi stavbnemu nizu ob Dunajski cesti. Lamela lebdi nad javnim pritličjem in se na vogalu med Dunajsko cesto in Topniško ulico spusti v pritličen paviljonski volumen. V vrhnjih etažah se lamela prisloni ob sodni stolp tako, da sodniki dostopajo v vsako etažo stolpa neposredno iz internega hodnika oddelkov.

Park za sodno palačo je proti Topniški ulici obrobljen s pritličnim paviljonom z restavracijo, ki se dvostrano odpira na park in ulico. Nizek volumen uravnoteži stavbno maso palače in vnese v parkovni del merilo človeka. Topografijo opuščene gradbene jame in samonikel ekosistem, ki se je razvil znotraj nje interpretira nova razgibana javna krajina sodnega parka.

Dvojnost javnega razpravnega in podpornega internega administrativnega pisarniškega programa se izkazuje tako v volumetrični zasnovi kot tudi na fasadi. Javni del objekta je transparenten in oblikovan kot lahka struktura z vitkimi stebri, tankimi kovinskimi ograjami in stavbnimi elementi v interierju. Pisarniška lamela je zasnovana po principu steklene fasade s pomičnimi aluminijastimi senčili, ki ustvarjajo vtis lahkih tend. Pomična senčila omogočajo razgibanost enovite fasadne ploskve in vtis individualnosti znotraj ponavljajočega se ritma pisarn.

Kakšen naj bo prostor za izvrševanje sankcij, ki bo vzpodbujal humanost in reintegracijo varovank v družbo? Razmislek o sodobnem zaporu temelji na vzpodbujanju socialne vključenosti namesto izolacije in s tem pripravo na prostost. Pri tem lahko arhitektura igra ključno vlogo le v kolikor zagotavlja znotraj zahtevanih varnostnih zahtev odprtost zasnove, ki omogoča in spodbuja komunikacijo z zunanjim prostorom. Koncept se razvije iz treh elementov: podstavek, ki na novo definira predprostor gradu in izpostavlja grad kot prostorsko dominanto; zidovi, ki se dvignejo iz podstavka in terasirajo območje v katero se umeščajo nove programske lamele zapora; zareze na stiku z obstoječo topografijo, ki osvetljujejo kletne etaže, odpirajo poglede v naravo in vzpostavljajo potrebno višino varovalnega perimetra.

Novi objekt državne revizorske institucije Črne gore je kompakten stavbni volumen, ki sledi gradbenim linijam in se obenem z zarezo vmesnega vertikalnega hall-a morfološko naveže na geometrijo okoliške zazidave. Hibridna tipologija poslovne palače združuje nizek pavilijonski del v pritličju, odprt neposredno na atrije z mediteranskim vrtom in vertikalni urbani hall, ki poteka preko vseh etaž. Ta deluje kot generator komunikacije med zaposlenimi, saj so vsa delovna mesta medsebojno vizualno povezana. Fleksibilnost delovnega prostora je dosežena s spremenljivo konfiguracijo delovnih mest, ki jo zagotavlja odprt tloris brez konstrukcijskih podpor, saj celoten objekt podpirata dve armiranobetonski jedri na katerih sloni jeklena konstrukcija etaž.